Anksioznost je neprijetno stanje notranje napetosti, strahu in nemira, ki hkrati zajame telo, čustva in misli, pogosto tudi takrat, ko zunaj ni nobene prave nevarnosti. Sama jo najraje opišem kot mešanico tesnobe, strahu, nemira in panike.
Se vam kdaj zdi, da vas nekaj tiho nadzoruje, čeprav je navzven vse v redu? Da srce razbija brez razloga, misli pa se ne ustavijo niti ponoči? V tem članku vam razložim, kaj anksioznost je, kako jo prepoznate, od kod pride, kdaj skrb preraste v motnjo in kaj vam lahko pomaga. Brez strašenja in brez učenih besed.
Kaj je anksioznost?
Anksioznost je stanje, v katerem se telo in um odzivata, kot da je nevarnost blizu, čeprav je v resnici pogosto ni. Kaže se na treh ravneh hkrati: telo je napeto in v pripravljenosti, čustva so nemirna, misli pa se vrtijo v krogu skrbi. Občasna anksioznost je običajen del življenja in navadno mine sama, ko mine njen razlog. NIJZ jo opisuje kot neprijetno čustveno stanje, podobno strahu, ki se lahko razvije počasi ali pride nenadoma. O anksiozni motnji govorimo šele, kadar tesnoba traja več kot dva tedna, je človek ne zmore obvladovati in ga pomembno ovira v vsakdanjem življenju; to oceni zdravnik. Po mojih izkušnjah je anksioznost klic telesa po pomoči, znak, da se je v njem nabralo preveč stresa in težkih čustev. Ni znak šibkosti. Je sporočilo, ki mu je vredno prisluhniti, in s podporo se lahko naučite, kako se z njim lažje spoprijemati.
Ljudem anksioznost najraje razložim s preprosto podobo: »Ta nemir ni samo od danes. Ta nemir je kot en kontejnerček za smeti, kjer je vse težko iz vašega življenja.« Zato je anksioznost krovna beseda. Pod njo se skrivajo tesnoba, nervoza, strahovi in telesni občutki, ki jih ne znamo razložiti. In zato se ljudje z anksioznostjo lahko počutijo zelo različno: eden čuti predvsem telo, drugi neprestane skrbi, tretji samo še utrujenost.
Kaj pomeni beseda anksioznost in v čem se razlikuje od strahu in tesnobe?
V slovenščini sta anksioznost in tesnoba skoraj sopomenki; NIJZ ju navaja kar skupaj, kot »anksioznost ali tesnoba«. V vsakdanjem pogovoru pa ju ločimo. Strah ima jasen predmet. Tesnoba je občutek, ki pride v valu. Anksioznost pa je širše stanje, ki traja dlje in zajame telo, čustva in misli.
Še nekaj o besedah. Nerada rečem, da je nekdo »anksiozen«, kot da bi bila to njegova lastnost. Raje opišem, kaj človek doživlja. Anksioznost ni vaša identiteta. Je stanje, ki ga vaše telo trenutno nosi.
Tako jih v svoji praksi ločim, kadar mi ljudje opisujejo, kaj doživljajo:
| Strah | Tesnoba | Anksioznost | |
|---|---|---|---|
| Od kod pride | konkretna nevarnost pred vami | razlog pogosto ni viden | nakopičen stres daljšega obdobja |
| Kako dolgo traja | popusti, ko je nevarnost mimo | val, ki pride in odide | vztraja tedne ali mesece |
| Kje ga čutite | v telesu, ob dogodku | cmok v grlu, stisk v prsih, nemir | v telesu, čustvih in mislih |
| Kaj sporoča | »Zaščiti se.« | »Napetosti je preveč.« | »Mera je polna.« |
Strah je zdrav in potreben, brez njega ne bi preživeli. Težava nastane, ko se telo iz stanja pripravljenosti ne vrne več. Kako se tesnoba čuti v telesu in kaj pomaga v trenutku, ko stisne, opisujem v članku Kaj je tesnoba in kako se kaže v telesu.
Kako se anksioznost kaže v telesu, čustvih in mislih?
Anksioznost se kaže na treh ravneh hkrati: v telesu, v čustvih in v mislih. Pri nekom prevladuje razbijanje srca, pri drugem skrbi, pri tretjem občutek, da nima več energije. Prav zaradi te raznolikosti jo ljudje pogosto dolgo spregledajo, zato jo pri svojem delu vedno pogledam na vseh treh ravneh.
V telesu. NIJZ in Svetovna zdravstvena organizacija med pogostimi telesnimi znaki navajata:
- razbijanje ali pospešeno bitje srca,
- potenje, tresenje in napete mišice,
- slabost ali nemir v želodcu,
- vrtoglavico in oteženo dihanje,
- težave s spanjem in hitro utrujenost.
Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.
V čustvih. Nemir, ki ga ne znate razložiti. Vznemirjenost in občutek ogroženosti. Razdražljivost in jokavost.
V mislih. Skrbi, ki se vrtijo v krogu. Težave z zbranostjo in odločanjem. Misli, kot sta »Tega ne morem obvladovati.« ali »Kaj, če se zgodi kaj hudega?« Anksioznost včasih res deluje kot glas, ki vam neprestano šepeta na uho.
Podroben pregled znakov na vseh ravneh, tudi v vedenju, najdete v članku Kateri so znaki anksioznosti v telesu in mislih.
Zakaj pride do anksioznosti?
Anksioznost redko pride iz enega samega dogodka. Svetovna zdravstvena organizacija pojasnjuje, da nastane iz prepleta družbenih, psiholoških in bioloških dejavnikov, pogostejša pa je pri ljudeh, ki so doživeli zlorabo, hude izgube ali druge težke izkušnje. Po mojih izkušnjah je v ozadju skoraj vedno nakopičen stres.
Predstavljajte si kozarec vode. Rodimo se prazni, vsaka težka situacija pa prilije nekaj vode: posmeh v šoli, izguba bližnjega, prva zavrnitev, bolezen v družini, leta pritiska v službi. Dolgo ne opazimo ničesar, ker smo vse to »dali skozi« in šli naprej. Ko voda steče čez rob, telo spregovori. Tako razumem anksioznost: ne pride kar tako, je znak, da je mera polna.
Zato vzroka ne iščem samo v današnjem dnevu. Po mojih izkušnjah se vsaka stresna situacija zapiše na štiri načine: kot čustvo, kot telesni občutek, kot misel in, ko se misel dovolj dolgo ponavlja, kot prepričanje. Prepričanja, ki jih pri ljudeh z anksioznostjo najpogosteje srečujem, so »Nisem dovolj dober«, »Moram vsem ustreči« in »Vedno moram biti na preži«. Nastala so v preteklosti, ko so nas morda celo varovala. Danes pa hranijo nemir.
Kako sta povezana stres in anksioznost?
Stres in anksioznost uporabljata isti sistem v telesu. Ob nevarnosti se telo pripravi na boj ali beg: srce pospeši, mišice se napnejo, prebava in počitek počakata. Ko stres traja dlje časa, telo iz tega stanja ne izstopi več. Ostane v alarmu, tudi ko je nevarnost že mimo.
Ta odziv ni napaka. Nekoč nas je reševal pred medvedom v gozdu. Kot rada povem: »Zdaj ste pa vi v pisarni, pa imate finančne skrbi – in vaše telo na isti način odreagira.« Dan za dnem, leto za letom. Roki, krediti, skrb za otroke in starše, odnosi, v katerih ne smete povedati, kaj vas boli.
Zato si ne očitajte, da ste »preobčutljivi«. Vaše telo vas ne izdaja. Poskuša vas zaščititi. Isti sistem, ki vas je nekoč varoval, vas danes varuje predolgo. Telo si lahko zapomni način, kako smo živeli, dolgo po tem, ko se zunanje okoliščine spremenijo. Zato se nemir, nespečnost in razbijanje srca včasih vračajo tudi takrat, ko se je življenje navzven že umirilo.
Zakaj močni in odgovorni ljudje anksioznost pogosto opazijo pozno?
Po mojih izkušnjah zato, ker najdlje zdržijo. Ljudje, ki vedno najdejo rešitev, poskrbijo za vse in še enkrat stisnejo zobe, dolgo ne opazijo, da se kozarec polni. Navzven uspešni. Znotraj izčrpani. Anksioznost je pri njih pogosto pozen znak, ne prvi.
V svoji praksi pogosto opažam, da ljudje pridejo k meni šele, ko so preizkusili že marsikaj: knjige, jogo, šport, drugačno prehrano. Vse to je dragoceno in tega vam ne jemljem. Kadar pa se je v telesu nabralo veliko starega, je po mojih izkušnjah vredno pogledati tudi pod površje, k dogodkom in prepričanjem, ki nemir hranijo.
Tudi sama vem, kako je. Anksioznost sem doživela v svojih tridesetih, ko smo se s tremi majhnimi otroki preselili iz Ljubljane v Maribor. Takrat nisem vedela, kaj to je. Čutila sem le močen strah.
Bi se radi pogovorili o tem, kar doživljate? Prijavite se na brezplačen, neobvezujoč uvodni pogovor.
Kdaj običajna skrb preraste v motnjo?
Vsi kdaj skrbimo: pred izvidi, pred novo službo, za otroke. Taka skrb je običajna in popusti, ko mine razlog. NIJZ o anksioznih motnjah govori, ko tesnoba traja več kot dva tedna, je prisotnih več simptomov hkrati, človek je ne zmore obvladovati in ga pomembno ovira v vsakdanjem življenju.
Ameriški Nacionalni inštitut za duševno zdravje dodaja, da pri motnji anksioznost ne mine, se pojavlja v mnogih situacijah in se lahko sčasoma stopnjuje. V pogovoru ljudje to pogosto opišejo z besedami: »Ne morem iz svoje kože.«
| Običajna skrb | Čas za pogovor z zdravnikom | |
|---|---|---|
| Trajanje | popusti, ko mine situacija | traja več kot dva tedna |
| Nadzor | misli lahko preusmerite | občutek, da ne morete iz svoje kože |
| Vsakdan | ne kroji vaših odločitev | izogibate se vožnji, družbi, trgovinam |
| Telo | kratkotrajna napetost | nemir in slab spanec skoraj vsak dan |
Diagnozo lahko postavi samo zdravnik ali drug usposobljen strokovnjak. Sama je ne postavljam in tudi vi si je ne postavljajte na podlagi enega članka. Kako se kaže izrazitejša oblika, ki ji ljudje rečejo huda anksioznost, razlagam v članku Kaj je anksiozna motnja in kako se kaže huda anksioznost.
Katere oblike anksioznosti poznamo?
Anksioznost ima več oblik, ki se razlikujejo po tem, kaj sproži strah. Svetovna zdravstvena organizacija med anksiozne motnje uvršča generalizirano anksiozno motnjo, panično motnjo, socialno anksiozno motnjo, agorafobijo, specifične fobije in še nekatere druge oblike. Človek ima lahko več oblik hkrati, zato imena niso predalčki, ampak pomoč pri orientaciji.
Posamezne oblike podrobneje opisujem v ločenih člankih: generalizirano anksiozno motnjo, pri kateri se skrbi selijo z enega področja na drugo, socialno anksioznost, pri kateri je v ospredju strah pred ocenjevanjem drugih, in panični napad, ki je jedro panične motnje. Preglednico vseh vrst najdete v članku o tem, katere vrste anksioznih motenj poznamo.
Mene pa bolj kot ime zanima, kaj se skriva pod njim. Po mojih izkušnjah so oblike različne, vzorec pod njimi pa je presenetljivo podoben: telo, ki je predolgo nosilo preveč.
Kakšne so posledice anksioznosti, če je dolgo ne slišimo?
Dolgotrajna anksioznost počasi krči življenje. Najprej trpita spanec in zbranost, nato odnosi, delo in veselje. Človek se začne izogibati krajem in ljudem, ob katerih ga stisne, in njegov svet postaja vse manjši. WHO poudarja, da anksiozne motnje vplivajo na družinsko, družabno in delovno življenje.
Pri ljudeh, ki pridejo k meni, najpogosteje vidim tri posledice:
- Strah pred strahom. Ne bojite se več samo situacije, ampak lastnih občutkov. Že misel na razbijanje srca lahko sproži nov val nemira.
- Izogibanje. Vsaka situacija, ki se ji izognete, prinese kratko olajšanje in hkrati utrdi prepričanje, da je nevarna.
- Izčrpanost. Telo, ki je dolgo v alarmu, porabi ogromno energije. Pri nekaterih se pot nadaljuje proti izgorelosti.
Nekateri si nemir lajšajo z alkoholom. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da lahko alkohol in prepovedane droge anksioznost še poslabšajo, zato svetuje, da se alkoholu izognemo ali ga omejimo, drog pa ne uporabljamo.
Po mojih izkušnjah se anksioznost redko oglasi naenkrat na ves glas. Najprej potrka tiho, s slabšim spancem in kratkimi valovi nemira. Zato je dobro prisluhniti zgodaj, ko je še tiha.
Kdaj je čas za zdravnika?
Takrat, ko vas skrbijo telesni simptomi, in vedno, kadar anksioznost traja več kot dva tedna ali vas ovira v vsakdanu. Zdravnik naj najprej preveri, ali za simptomi stoji telesni vzrok. Ob nenadni ali hudi bolečini v prsih ali težki sapi takoj pokličite 112. Tu sem jasna, ker je vaša varnost na prvem mestu.
- Neznana bolečina ali tiščanje v prsih, težka sapa, občutek, da boste omedleli: najprej zdravnik, ob nenadnih ali hudih težavah 112.
- Anksioznost, ki traja tedne in krči vaš vsakdan: osebni zdravnik, ki oceni, kakšna pomoč je smiselna. NIJZ pri hujših oblikah svetuje, da poiščete strokovno pomoč.
- Zdravila, ki jih že jemljete: zdravil ne spreminjajte brez posveta z zdravnikom.
- Akutna stiska: kadar se ne počutite varne ali varnega, pokličite 112. Kontakte za pogovor v duševni stiski najdete tudi v nogi te strani.
Poiskati pomoč ni poraz. Je skrb zase.
Tapkanje, s katerim delam, je komplementarna metoda samopomoči. Lahko teče ob zdravniški obravnavi, v zdravljenje, ki ga vodi vaš zdravnik, pa se ne vmešavam.
Kaj pomaga, ko se anksioznost naseli v vsakdan?
Pomagajo drobni vsakodnevni koraki, ki telesu sporočajo, da je varno, in delo z vzroki, ki so se nabirali leta. WHO kot samopomoč priporoča redno gibanje, kolikor se da reden ritem spanja in prehranjevanja, manj alkohola, sprostitvene tehnike in nekaj minut čuječnosti na dan. To so dobri temelji za vsak dan.
Nekaj korakov, ki jih lahko začnete že danes:
- Nehajte se boriti s telesom. Že sam premik od vprašanja »Kaj je narobe z mano?« k vprašanju »Kaj mi telo sporoča?« pogosto prinese nekaj olajšanja.
- Gibajte se vsak dan, tudi če je to le kratek sprehod.
- Upočasnite dih. Počasno dihanje in postopno sproščanje mišic sta tehniki, ki ju za samopomoč navaja tudi WHO.
- Zapišite skrbi. Zvečer na papir zapišite, kar vam kroži po glavi. Po mojih izkušnjah se zapisane misli ponoči manj vračajo.
- Potapkajte trenutni občutek. Med tapkanjem karate točke na robu dlani trikrat izgovorite: »Kljub temu da čutim ta nemir, se imam rad (rada) in se sprejemam.« Nato tapkajte po točkah in na koncu povejte: »Izberem, da se pomirim.«
Raziskave tapkanja so še omejene. Sistematični pregled iz leta 2016 je pri udeležencih, ki so uporabljali EFT, zabeležil nižje ocene anksioznosti, hkrati pa opozoril, da so potrebne nadaljnje raziskave. Zato tapkanje predstavljam kot metodo samopomoči, ne kot zdravljenje.
Drobni koraki pomagajo v trenutku. Kar se je nabiralo leta, pa potrebuje več. »Dokler telo živi v stanju alarma, ga ne morete prepričati v mir samo s počitkom.« Zato se pri svojem delu s tapkanjem posvetimo težkim dogodkom, enemu za drugim. Spomin ostane. Posvetimo se občutkom, ki so se nanj vezali, in nato prepričanjem, ki so nemir hranila. Tudi vodo iz kozarca je mogoče odlivati, situacijo za situacijo. Več korakov za samopomoč in za podporo drugih sem zbrala v članku o tem, kako si pomagati pri anksioznosti.
Če želite to pot prehoditi z vodenjem, sem zanjo oblikovala program Notranji mir.
Program Notranji mir traja 90 dni. Izkušnje posameznikov se razlikujejo.
Prvi korak je lahko brezplačen uvodni pogovor, na katerem skupaj pogledava, kaj se dogaja pri vas in kakšna pot je smiselna za vas.
Če ste se v tem članku prepoznali, vedite, da niste edini. Anksioznost ni vaša identiteta in ni vaša krivda. Po mojih izkušnjah je sporočilo telesa, ki je predolgo nosilo preveč. Ko ji prisluhnemo, namesto da se z njo borimo, se odnos do nje lahko začne spreminjati. Pot se lahko začne s čisto majhnim korakom. Verjamem v vas.
