Panični napad: kako ga prepoznate in kaj se dogaja v telesu

Panični napad je nenaden val močnega strahu, ki telo za nekaj minut postavi v stanje alarma, čeprav vam v tistem trenutku nič ne grozi. Srce razbija, zraka zmanjkuje, roke se tresejo, v glavi pa je ena sama misel: zdaj se bo zgodilo nekaj hudega.

Ste tudi vi že sredi povsem običajnega dne, v trgovini, v avtu ali zvečer v postelji, začutili grozo, ki je niste znali razložiti? Potem veste, kako osamljena je ta izkušnja. V 15 letih sem sodelovala z več kot 4.200 ljudmi in veliko med njimi je k meni prišlo prav zaradi paničnih napadov. V tem članku vam razložim, kako napad panike prepoznate, kaj se med njim dogaja v telesu, zakaj pride in kje se začne pot naprej.

Kaj je panični napad?

Panični napad je nenadno, časovno omejeno obdobje izrazitega strahu ali nelagodja, ki ga spremljajo močni telesni in miselni občutki: razbijanje srca, znojenje, tresenje, občutek dušenja, bolečina ali nelagodje v prsih, vrtoglavica, mravljinčenje ter strah, da boste izgubili nadzor ali umrli. Po smernicah NIJZ se napad razvije nenadoma in vrh doseže v okviru desetih minut, NHS pa navaja, da večina napadov traja od 5 do 20 minut. Izkušnja je lahko zelo strašljiva, vendar po navedbah NHS napad telesu sam po sebi ne povzroči škode. Ker so znaki lahko podobni znakom srčnega napada in drugih bolezni, naj jih ob prvem pojavu vedno pregleda zdravnik, ob bolečini v prsih ali nenadni težki sapi pa takoj pokličite 112. Posamezen napad še ni panična motnja: o njej govorimo, ko se nepričakovani napadi ponavljajo in jih vsaj mesec dni spremlja skrb pred naslednjim napadom.

Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.

V vsakdanjem jeziku rečemo tudi napad panike ali kar panika. Gre za isto izkušnjo. Sama jo opisujem s podobo, ki jo ljudje hitro razumejo: »Panični napad je ena velika rdeča stop luč. Telo noče več naprej pod takimi pogoji. In nujno zahteva spremembo.«

Napad ni okvara. Je sporočilo.

Kako izgleda napad panike in po katerih znakih ga prepoznate?

Napad panike se običajno začne nenadoma, pogosto brez očitnega razloga, in v nekaj minutah naraste do vrha. Prepoznate ga po tem, da se hkrati pojavi več telesnih in miselnih znakov. Smernice NIJZ za prvo psihološko pomoč govorijo o verjetnem napadu panike, kadar se pri človeku pokažejo štirje ali več takih znakov.

Telesni znaki, ki jih navajata NIJZ in NHS:

• pospešeno bitje ali razbijanje srca,
• znojenje, drhtenje in tresenje,
• kratka sapa ali občutek dušenja,
• bolečina ali nelagodje v prsih,
• slabost ali nelagodje v trebuhu,
• vrtoglavica ali občutek, da boste omedleli,
• mravljinčenje ali otrplost,
• mrazenje ali vročinski oblivi,
• suha usta.

Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.

Miselni in čustveni znaki:

• strah, da boste izgubili nadzor ali da se vam bo zmešalo,
• strah, da občutkov ne boste zdržali ali da boste umrli,
• občutek, da okolica ni resnična, ali da niste povezani s svojim telesom,
• po napadu pogosto skrb, kdaj in kje bo prišel naslednji.

Ljudje, ki pridejo k meni s paničnimi napadi, pogosto opišejo dva strahova: »Mislil sem, da umiram.« in »Bala sem se, da se mi bo zmešalo.« Oba strahova NIJZ našteva med znaki samega napada. Prav zato je ta panični strah tako izčrpavajoč: telo kriči, da ste v smrtni nevarnosti, razum pa ne najde nobenega razloga.

Kaj je derealizacija in zakaj se svet med napadom zdi tuj?

Derealizacija je občutek, da okolica ni povsem resnična: kot bi svet gledali skozi steklo ali meglo, zvoki so oddaljeni, prostor in ljudje pa nenavadno tuji. NIJZ jo uvršča med znake napada panike. Je zelo neprijetna, še posebej, če ne veste, da je lahko del napada.

Soroden je občutek, da niste zares v svojem telesu, kot bi se opazovali od strani. Tudi tega NHS navaja med simptomi napada. Ljudje ga težko opišejo, zato o njem pogosto molčijo, in to jih še bolj prestraši.

Po mojih izkušnjah se um tako za trenutek odmakne od občutkov, ki so premočni, da bi jih lahko prenesel naenkrat. To je način zaščite, ne znak šibkosti. Če se občutek odtujenosti pojavlja tudi zunaj napadov ali traja dlje časa, se o njem pogovorite z zdravnikom.

Kaj se med paničnim napadom dogaja v telesu?

Med paničnim napadom se v telesu sproži alarm za preživetje, čeprav jasne nevarnosti ni. Ameriški Nacionalni inštitut za duševno zdravje (NIMH) navaja, da nekateri raziskovalci panične napade razumejo kot lažni alarm: naravni odziv za preživetje se sproži prepogosto ali premočno. Telo se odzove, kot bi moralo bežati, in to občutite v srcu, dihanju in mišicah.

Potem se zavrti krog, ki ga opisujejo tudi smernice NIJZ. Srce pospeši. Opazite ga. Razložite si ga kot znak srčnega napada. Strah naraste, srce pa zato razbija še močneje. Napad postane izrazitejši, kadar je pozornost ujeta v telesne občutke in jih razumemo kot znak nevarne bolezni.

Sama temu dodajam še eno plast. Predstavljajte si ekonom lonec na štedilniku. Vsak težek dogodek, vsaka pogoltnjena solza, vsaka neprespana noč doda malo pare. Dolgo se zdi, da je vse v redu, saj pokrov drži. Panični napad je trenutek, ko se pokrov odpre prehitro in para bruhne ven, silovito in brez nadzora.

Zato se lahko zgodi, da zdravnik telesnega vzroka ne najde, telo pa se kljub temu oglaša. Sama temu pravim, da je lonec prepoln. Moje delo ni v tem, da bi pokrov na silo tiščali navzdol. Paro spuščamo počasi in nadzorovano, občutek za občutkom.

Zakaj pride panični napad, če je bilo prej vse v redu?

Po mojih izkušnjah prvi napad pogosto pride v mirnem trenutku: na dopustu, zvečer v postelji ali takoj po koncu zahtevnega obdobja. Sprožilec redko pove celo zgodbo. Pod njim je napetost, ki se je nabirala mesece ali leta, dokler ni prekipela, pogosto ravno takrat, ko smo končno popustili.

NHS piše, da napad lahko pride zelo hitro in brez očitnega razloga. NIMH dodaja, da se panična motnja včasih pojavlja v družinah in da raziskovalci preučujejo, kako k njej prispevata stres in okolje. Sama v praksi vidim, da se stres ne izgubi, ampak se nalaga.

Pri ljudeh, s katerimi delam, pogosto najdem katero od teh ozadij:

• en ali več zelo težkih dogodkov, kot so smrt bližnjega, ločitev, nasilje ali občutek ogroženosti,
• otroštvo, v katerem je bilo treba ves čas paziti, kdaj bo spet hudo,
• dolgo obdobje življenja brez ravnovesja: dolgi delavniki, leta neprespanih noči z majhnimi otroki, stalno »moram, moram, moram«.

Pogosto je skupni imenovalec občutek ujetosti, kot da ni izhoda.

Tudi sama sem tesnobo spoznala okrog tridesetega leta, ko smo se s tremi majhnimi otroki preselili iz Ljubljane v Maribor. Nisem vedela, kaj to je, čutila pa sem močan strah. Pod njim je bil občutek, da nisem dovolj dobra, in strah, da mi ne bo uspelo.

V praksi se pogosto pokaže, kako globoko je lahko zakopan izvor. Učiteljico so ponoči budili panični napadi. V pogovoru je prvič spregovorila o žalosti ob dedkovi smrti, ki je nikoli ni zares izrazila. Ko sva tej žalosti dali prostor, se je njeno telo začelo umirjati. Izkušnje so individualne.

Ali je panični napad nevaren?

Panični napad je zelo neprijeten, a sam po sebi običajno ni nevaren. NHS zapiše, da napad telesu ne povzroči škode, NIMH pa, da napadi sami po sebi ne ogrožajo življenja. Ker pa so znaki lahko podobni znakom srčnega napada ali drugih bolezni, mora telesni vzrok vedno najprej preveriti zdravnik.

NHS izrecno opozarja, da je večina znakov paničnega napada lahko tudi znak drugih težav. NIJZ dodaja, da so lahko podobni znakom srčnega zastoja. Zato si diagnoze ne postavljajte sami, niti po tem članku.

Kaj se dogaja	Kaj storiti
Bolečina v prsih, nenadna težka sapa ali izguba zavesti	Takoj pokličite 112.
Prvi tak napad v življenju, tudi če je že minil	Pojdite na pregled k izbranemu osebnemu zdravniku.
Napadi se ponavljajo ali vas skrbi, kdaj bo naslednji	Pogovorite se z osebnim zdravnikom in poiščite podporo.
Zdravnik je telesni vzrok izključil, napad pa se začenja	Uporabite korake prve samopomoči (spodaj).

Posebej previdni bodite med vožnjo. Ob prvih znakih se, če je le mogoče, varno ustavite. Kako se lotiti strahu za volanom, sem opisala v članku o paniki med vožnjo.

Je vsaka močna tesnoba že panični napad?

Ne. NHS paniko opisuje kot najmočnejšo obliko tesnobe. Tesnoba je lahko dolga, tiha in razpotegnjena čez ves dan. Panični napad pa je nenaden, silovit val, ki vrh doseže v nekaj minutah in nato popusti. Sama rečem: »Panični napad je samo eskalacija anksioznosti.«

Predstavljajte si, da tesnoba tiho vre več tednov. Tiščanje v prsih, cmok v grlu, nemiren spanec. Če tem znakom nihče ne prisluhne, se napetost lahko stopnjuje, dokler ne bruhne naenkrat. Ker se ta dva pojma v pogovoru pogosto mešata, sem razliko med napadom tesnobe in paničnim napadom razložila v posebnem članku.

Ali po prvem napadu nujno sledijo novi?

Ne nujno. NIMH poudarja, da panične motnje ne razvije vsak, ki doživi panični napad, NIJZ pa, da napad panike ni duševna bolezen. Po navedbah NIJZ več kot ena od petih oseb v življenju doživi vsaj en napad. Pri nekaterih pa se po nekaj napadih razvije strah pred naslednjim.

Ta strah ima svojo logiko. Ker je bil napad tako grozljiv, se začnete izogibati krajem, kjer se je zgodil: trgovini, avtocesti, gneči. NHS to opisuje kot krog življenja »v strahu pred strahom«, ki lahko paniko še okrepi. Kako se ta krog oblikuje in kako ga lahko postopoma rahljate, sem opisala v članku o strahu pred paničnim napadom.

Kdaj ponavljajoči se napadi preidejo v motnjo, določi zdravnik. NIJZ in NHS kot merilo navajata ponavljajoče se nepričakovane napade in vsaj mesec dni trajajočo skrb pred novimi. Več o tem preberite v članku Kaj je panična motnja.

Kaj lahko storite, ko začutite, da se napad začenja?

Najprej si povejte, kaj se dogaja: »To je panični napad. Neprijeten je in bo minil.« Če je varno, ostanite, kjer ste, in upočasnite dihanje, tako da je izdih daljši od vdiha.

Nekaj od tega priporoča tudi NHS: ostati na mestu, dihati počasi in globoko ter se spomniti, da bo napad minil in da ne ogroža življenja. NIJZ ob hiperventilaciji svetuje podaljšan izdih.

Moja prva pomoč je preprosta, ker sredi napada zapletene stvari ne delujejo. Tapkajte po točkah na obrazu in zgornjem delu telesa ter si na glas ali v mislih ponavljajte: »Varen sem, varen sem, varen sem …« (ali »Varna sem«), dokler ne začutite, da se telo začne umirjati. Če besede ne pridejo, samo tapkajte. Točke, dihanje in prizemljitev po korakih, pa tudi to, kako pomagate nekomu drugemu, sem opisala v članku kako ustavite panični napad.

Če se napad zgodi ob vas, ostanite mirni in osebo vprašajte, kako ji lahko pomagate. Če niste prepričani, ali gre res za napad panike, ali če oseba izgubi zavest, ravnajte po pravilih prve pomoči in pokličite 112. Tako svetujejo smernice NIJZ.

Za bližnje je to težko. Pogosto se počutijo nemočne. A mirna prisotnost je pogosto največ, kar lahko v tistem trenutku date.

Kakšna pomoč je na voljo, ko se napadi ponavljajo?

Prvi vir strokovne pomoči je po priporočilu NIJZ izbrani osebni zdravnik, ki vas po potrebi napoti naprej. NHS dodaja, da zdravnik lahko opravi tudi telesni pregled, da izključi druga stanja. Ob tem lahko veliko storite sami: skrbite za spanec in gibanje, omejite kofein in alkohol ter se naučite metod, ki telo učijo, da je varno.

NHS med stvarmi, ki lahko pomagajo, navaja dihalne vaje, redno telesno dejavnost, jogo ter manj sladkorja, kofeina in alkohola. O jemanju zdravil se vedno posvetujte s svojim zdravnikom.

EFT oziroma tapkanje je komplementarna metoda samopomoči in ne nadomešča zdravniške obravnave. Lahko pa jo dopolnjuje. Sistematični pregled iz leta 2016, ki je zajel 14 raziskav, je pri tesnobi poročal o zmanjšanju izmerjene tesnobe. Avtor ob tem opozarja, da je podatkov za primerjavo z uveljavljenimi pristopi premalo in da so potrebne nadaljnje raziskave. Pregled se ne nanaša posebej na panične napade.

V svojem delu ne gledam samo napadov. Iščem, kaj je v loncu. Katere izkušnje so pustile občutek ujetosti, katera prepričanja so se zapisala, na primer »Ni varno, da se sprostim.« ali »Moram biti močan.«. Spomin ostane. Pri delu se posvetimo občutkom, ki so se nanj vezali. Namesto starih prepričanj pa počasi rastejo nova: »Vredna sem. Lahko se sprostim. Lahko rečem ne, če nočem.«

Če si želite na tej poti vodeno podporo, sem zanjo oblikovala program Notranji mir.

Program Notranji mir traja 90 dni. Izkušnje posameznikov se razlikujejo.

Prvi korak je lahko čisto majhen: brezplačen uvodni pogovor, na katerem skupaj pogledava, kaj se dogaja pri vas.

Panični napad je glasen. Hoče, da ga slišite. Ko mu prisluhnete, namesto da se z njim borite, se pogosto odpre prostor za spremembo, ki jo telo že dolgo prosi. Ne, niste edini. Vaša bolečina je resnična, a pot iz nje obstaja. Verjamem v vas. Močnejši ste, kot si mislite. Tudi vi zmorete.