Panika med vožnjo: zakaj nastane in kako se odzvati?

Panika med vožnjo je panični napad, ki se zgodi za volanom: srce prehitro bije, zraka kot da zmanjka, roke se tresejo, v glavi pa ena sama misel – stran s te ceste, in to takoj.

Ste morali kdaj na avtocesti zapeljati na počivališče, ker vam je telo reklo dovolj? Se vam je stisnilo v prsih tik pred predorom ali mostom, čeprav ste to cesto prevozili že stotič? Potem veste, kako osamljen je ta občutek za volanom. V 15 letih sem sodelovala z več kot 4.200 ljudmi in nemalo jih je k meni prišlo prav s tem strahom. V tem članku razložim, kaj se med vožnjo dogaja v telesu, zakaj se panika pojavi ravno takrat in kako se korak za korakom vrnete za volan.

Kaj je panika med vožnjo?

Panika med vožnjo je panični napad, ki se pojavi, medtem ko vozite, ali tik preden se usedete za volan. Gre za isti telesni mehanizem kot pri vsakem drugem paničnem napadu, le da se zgodi v okoliščinah, kjer morate hkrati nadzorovati vozilo. NHS navaja, da lahko napad panike pride zelo hitro in brez očitnega razloga ter da večina napadov traja od 5 do 20 minut, nekateri pa do ene ure. Med vožnjo te minute čutite še posebej intenzivno, ker se vam hkrati zdi, da morate ostati zbrani za volanom. Nekateri doživijo prvi tak napad na cesti, ki so jo prevozili že stokrat, drugi šele po prometni nesreči ali v obdobju, ko je bilo v življenju vsega preveč. Panika med vožnjo ni posebna diagnoza. Je panični napad, ki se je pač zgodil na tem mestu, in prav zato ga lahko razumete in se ga lotite enako kot vsakega drugega paničnega napada.

Sama paniko za volanom razumem podobno kot vsak drug panični napad: telo je dolgo nosilo preveč in v enem trenutku to pove naglas. Razliko dela le prostor, v katerem se zgodi. O tem, kaj se v telesu dogaja pri vsakem paničnem napadu in od kod izvira, sem podrobno pisala v članku Kaj je panični napad.

Panika med vožnjo ni znak, da ste slab voznik. Je znak, da je telo predolgo vleklo preveč in da je izbralo ravno ta trenutek, da vam to pove.

Kako se panika med vožnjo kaže v telesu in mislih?

Panika med vožnjo se kaže enako kot vsak panični napad, le da se misli takoj obrnejo k vožnji: srce razbija, zraka primanjkuje, roke se tresejo na volanu, v prsih stiska. Hkrati se pojavijo misli, da morate takoj ustaviti, da boste izgubili nadzor ali povzročili nesrečo.

Telesni znaki so enaki kot pri vsakem paničnem napadu. NHS med njimi navaja:

• pospešeno bitje ali razbijanje srca,
• kratka sapa ali občutek dušenja,
• znojenje in tresenje,
• bolečina ali stiskanje v prsih,
• vrtoglavica ali občutek, da boste omedleli,
• mravljinčenje ali otrplost, na primer v prstih.

Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.

Poleg tega se med vožnjo pojavijo misli, ki so vezane prav na avto in cesto:

• »Moram takoj ustaviti.«
• »Izgubila bom nadzor nad avtom.«
• »Povzročil bom nesrečo.«
• »Ne morem dihati, zraka zmanjkuje.«
• »Tu ni izhoda, ujeta sem.«

Ljudje, ki pridejo k meni s tem strahom, pogosto rečejo, da jih najbolj straši prav zadnja misel: da ni izhoda. Na avtocesti, v predoru ali na mostu res za nekaj minut ni preprostega izhoda in prav to telo doživi kot past.

Zakaj se panika pojavi ravno med vožnjo?

Po mojih izkušnjah se panika med vožnjo pogosto pojavi, kadar je telo že dlje časa preobremenjeno, avto pa je le prostor, kjer napetost izbruhne. Sprožilec je lahko utrujenost, slabo vreme, gneča na cesti ali spomin na pretekel dogodek, v ozadju pa je pogosto nakopičen stres, ki se je nabiral dlje časa.

Predstavljajte si kozarec vode. Rodimo se prazni, vsaka težka situacija pa prilije malo vode: izguba, prepir, dolgo obdobje, ko je bilo vsega preveč. Dolgo se ne pozna nič, kozarec zdrži. Nekega dne, pogosto na povsem običajni vožnji, voda steče čez rob. Ni pomembno, da je bila to prav ta cesta. Pomembno je, da je bilo v kozarcu že prej vse polno.

Sama si to razlagam tudi s tem, da mora biti med vožnjo pozornost ves čas budna, telo pa sedi negibno in napetosti ne more sprostiti z gibanjem. Zato se marsikomu prav v avtu zgodi tisto, kar bi se sicer lahko zgodilo doma ali v službi.

Pri ljudeh, ki pridejo k meni s strahom pred vožnjo, se v ozadju pogosto pokaže kaj od tega: obdobje, ko je bilo v življenju vsega preveč in je vožnja postala le zadnja kapljica; dvom vase, ki sega dlje v preteklost in ga vožnja samo razkrije; ali spomin na pretekel dogodek na cesti, po katerem telo cesto poveže z nevarnostjo, čeprav se je pripetil le enkrat. Tudi program MIRA med dejavniki, ki lahko sprožijo fobije, navaja prometne nesreče. Kadar je panika prišla po hudi prometni nesreči, v kateri ste bili udeleženi, se pogovorite z zdravnikom ali psihologom, ki lahko presodi, ali gre za posttravmatsko stresno reakcijo, in vam predlaga ustrezno pomoč.

Zakaj vas je lahko posebej strah avtocest, predorov in mostov?

Avtoceste, predori, mostovi in gneča vas lahko strašijo bolj kot lokalna cesta, ker na njih ni preprostega izhoda: ne morete kar ustaviti in izstopiti. Telo ta občutek »ni izhoda« pogosto poveže z nevarnostjo.

Program MIRA med fobijami, ki sodijo med anksiozne motnje, opisuje tudi agorafobijo: strah pred odprtimi prostori ali javnimi situacijami, iz katerih se je težko hitro umakniti, med drugim pred vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi. NHS dodaja, da se agorafobija lahko razvije kot zaplet panične motnje: ko nekdo doživi napad panike v določeni situaciji, se začne bati, da se bo ponovil, in se tej situaciji začne izogibati.

Enak vzorec pogosto vidim pri strahu pred avtocesto, predori in mostovi. Ne gre nujno za agorafobijo v polnem pomenu besede, gre pa za isti mehanizem v malem: telo si je zapomnilo, da na tem odseku ni bilo lahkega izhoda, in vas zdaj na to opozarja vnaprej, še preden se sploh kaj zgodi. Splošni mehanizem, kako strah nastane in zakaj ga izogibanje še poveča, sem podrobneje opisala v članku Kako premagati strah. Če se izogibanje širi na vedno več cest ali vam že precej omejuje vsakdan, je smiselno o tem spregovoriti z zdravnikom, ki lahko presodi, ali gre za več kot le strah pred vožnjo.

Je panika med vožnjo lahko nevarna?

Panika sama po sebi telesu običajno ne škoduje, med vožnjo pa je nekoliko drugačna, ker hkrati upravljate vozilo. NHS opozarja, da lahko panična motnja vpliva na sposobnost varne vožnje, zato ta strah ni le v vaši glavi. Gre tudi za varnost na cesti.

Kaj se dogaja	Kaj storite
Bolečina v prsih, nenadna težka sapa ali izguba zavesti	Takoj se varno ustavite in pokličite 112.
Prvi tak napad med vožnjo v vašem življenju	Po vožnji se naročite pri osebnem zdravniku.
Napadi med vožnjo se ponavljajo ali se vožnji vedno bolj izogibate	Pogovorite se z osebnim zdravnikom in poiščite podporo.
Zdravnik je telesni vzrok izključil, panika pa se med vožnjo še pojavlja	Uporabite korake prve pomoči med vožnjo (spodaj) in postopno vračanje za volan.

Če ste kdaj resnično izgubili nadzor nad vozilom ali se vam zdi, da vožnje trenutno ne zmorete varno opraviti, se o tem odkrito pogovorite z zdravnikom, preden se znova usedete za volan.

Kaj storite, ko vas med vožnjo zagrabi panika?

Najprej poskrbite za varnost: upočasnite in se, brž ko je mogoče, varno umaknite s ceste. Šele ko avto miruje, se lotite dihanja, tapkanja in prizemljitve. Tudi NHS svetuje, da med vožnjo zapeljete s ceste in parkirate tam, kjer je varno. Na avtocesti previdno nadaljujte do prvega izvoza ali počivališča.

Če je mogoče, zapeljite na parkirišče, počivališče ali drug varen prostor zunaj vozišča in ugasnite motor. Roke položite na volan ali v naročje in začutite, kje se dotikate sedeža. Poimenujte, kaj se dogaja: »To je panični napad. Neprijeten je in bo minil.« Nato upočasnite dihanje, tako da je izdih daljši od vdiha, in tapkajte po točkah na obrazu ter telesu, ob tem pa ponavljajte »Varen sem« (ali »Varna sem«).

Če ste na avtocesti, v predoru ali na mostu, kjer se ne morete takoj umakniti, se ne silite v nenaden manever. Zmanjšajte hitrost, pozornost usmerite v vožnjo v svojem pasu in zapeljite do prvega izvoza ali počivališča. Če čutite, da ne morete več varno voziti, se v sili ustavite na odstavnem pasu in vklopite varnostne utripalke. Šele ko avto miruje, nadaljujte s tehnikami umirjanja.

Celoten postopek prve pomoči pri paničnem napadu, korak za korakom, sem opisala v članku kako ustavite panični napad.

Zakaj se po enem napadu razvije strah pred ponovno vožnjo?

Ker si telo napad zapomni kot nevarnost in vas nato samodejno opozarja ob vsakem podobnem trenutku: isti cesti, isti uri, istem občutku v prsih. NHS to opiše kot življenje »v strahu pred strahom«, ko se začnete izogibati situacijam, za katere se bojite, da bi sprožile nov napad.

Najprej se izognete tisti točno določeni cesti, kjer se je zgodilo. Potem začnete izbirati lokalne ceste namesto avtoceste. Sčasoma prosite koga drugega, da vozi namesto vas, vi pa sedite na sopotnikovem sedežu, čeprav ste nekoč z veseljem vozili sami.

Izogibanje v tistem trenutku prinese olajšanje, na dolgi rok pa telesu potrdi, da je bila cesta res nevarna, in strah se naslednjič oglasi še prej. Kako se ta krog oblikuje in kako ga lahko postopoma rahljate, podrobneje opisujem v članku strah pred paničnim napadom.

Kako se postopoma vrnete za volan?

Postopoma, po majhnih korakih, ki jih res zmorete, ne v enem samem koraku nazaj na avtocesto. NHS pri podobnem izogibanju opisuje, da terapevt na začetku postavi skromne cilje, na primer obisk bližnje trgovine, zahtevnejše pa šele, ko raste samozaupanje.

Zapišite si lestvico korakov, od najlažjega do najtežjega, in vsakemu dodelite oceno strahu od 0 do 10. Na primer:

1. Sedite v mirujočem avtu, na dvorišču ali parkirišču, in tapkajte, dokler se telo ne umiri.
2. Prevozite kratko, znano pot, na primer do trgovine, s spremljevalcem, ki mu zaupate.
3. Prevozite isto pot sami, brez spremstva.
4. Zapeljite na krajši odsek avtoceste, med dvema bližnjima izvozoma, ob manj prometni uri.
5. Postopoma podaljšujte razdaljo na avtocesti, skozi predor ali čez most.

Pred vsakim korakom in po njem si strah ocenite od 0 do 10. Naslednji korak naredite šele, ko je ocena za prejšnjega dovolj nizka. Če po enem ali dveh poskusih ne gre naprej, to ni poraz. Pomeni le, da je naslednji korak še malo prevelik in ga je treba razdeliti na dva manjša. Pri vseh korakih za volanom velja isto pravilo: varnost je pred vajo. Če med vožnjo začutite, da ne zmorete voziti varno, se ustavite.

Kaj pomeni delati na izvoru strahu, ne le na cesti sami?

Delati na izvoru pomeni, da ne ostanemo le pri semaforju, predoru ali avtocesti, kjer se je strah pokazal, ampak poiščemo občutek, ki je bil v telesu že prej. Spomin ostane. Pri delu se posvetimo občutkom, ki so se nanj vezali, ne glede na to, kje so se prvič zapisali.

Spomnim se elektroinženirja, ki ga je pred semaforjem stiskal občutek »Ujet sem.«. Za tem ni bil noben prometni dogodek, ampak otroški trenutek, ko se je počutil prav tako ujetega. Delala sva na tem starem občutku, ne na semaforju. Izkušnje so individualne.

Pri strahu pred vožnjo pogosto velja isto, kar sama opisujem s starim pregovorom: kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Cesta, predor ali avtocesta so lahko le zvita vrv, ki spominja na nekaj povsem drugega – nesrečo, obdobje preobremenjenosti ali otroški občutek, da ni varno zaupati sebi. Zato pri delu ne sprašujem samo, česa vas je na cesti strah. Zanima me, kdaj ste ta občutek prvič začutili in kaj se je takrat dogajalo.

Pri tapkanju za strah pred vožnjo uporabljam isti osnovni postopek kot pri drugih strahovih. Med tapkanjem po zunanjem robu dlani trikrat ponovite: »Kljub temu da me je strah vožnje, se imam rad (rada) in se sprejemam.« Nato po točkah na obrazu in telesu izgovarjajte, kar čutite, na primer »Ta strah pred avtocesto.«, v zadnjem krogu pa: »Izberem, da se počutim varno za volanom.«

Kdaj poiskati zdravniško ali strokovno pomoč?

Vedno ob bolečini v prsih ali nenadni težki sapi, ob prvem paničnem napadu med vožnjo in kadar se napadi ponavljajo ali se vožnji vedno bolj izogibate. Prvi naslov je osebni zdravnik, ki lahko preveri telesne vzroke in vas po potrebi napoti naprej.

NHS opozarja, da lahko panična motnja vpliva na sposobnost varne vožnje. Če se vam zdi, da med vožnjo ne zmorete zares nadzorovati situacije, ali če vas je po hudi prometni nesreči strah tako zelo, da vam to krči vsakdan, se o tem pogovorite z zdravnikom ali psihologom. Oceni lahko, ali gre za posttravmatsko stresno reakcijo, in vas usmeri k ustrezni pomoči.

Obiščite zdravnika tudi, kadar:

• se izogibate vedno več cestam ali situacijam na cesti,
• namesto vas zaradi tega vozi kdo drug,
• vas telesni znaki med vožnjo skrbijo tudi po pregledu, ki je bil v redu.

Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.

O jemanju zdravil se vedno posvetujte s svojim zdravnikom. Tapkanje lahko zdravniško obravnavo dopolnjuje, ne nadomešča pa je.

Kakšna podpora je na voljo, ko strah pred vožnjo ne popusti sam?

Poleg prve pomoči in postopnega vračanja za volan pomaga delo z ozadjem strahu: nakopičenim stresom, preteklim dogodkom ali starim prepričanjem, da niste dovolj sposobni. EFT oziroma tapkanje je pri tem komplementarna metoda samopomoči, ki zdravniške ali psihološke obravnave ne nadomešča.

Sistematični pregled z metaanalizo iz leta 2016, ki je zajel 14 raziskav, je pri tesnobi poročal o zmanjšanju izmerjene tesnobe pri skupinah, ki so uporabljale tapkanje. Avtor hkrati opozarja, da je podatkov za primerjavo z uveljavljenimi pristopi premalo in da so potrebne nadaljnje raziskave. Pregled se ne nanaša posebej na strah pred vožnjo.

S strokovno podporo se je mogoče naučiti, kako paniko med vožnjo obvladati: prepoznati sprožilce, se naučiti tehnik za trenutek napada in postopoma nasloviti, kaj je v ozadju. Za to vodeno pot sem oblikovala program Notranji mir.

Program Notranji mir traja 90 dni. Izkušnje posameznikov se razlikujejo.

Prvi korak je lahko čisto majhen: brezplačen uvodni pogovor, na katerem skupaj pogledava, kaj se pri vas dogaja za volanom.

Panika med vožnjo vas lahko za nekaj časa odvrne od ceste. To ni znak, da ste slab voznik, ampak klic telesa, ki mu je vredno prisluhniti. Ne, niste edini. Verjamem v vas. Tudi vi zmorete.

Topel objem, Asja