Panična motnja je stanje, pri katerem se panični napadi ponavljajo nepričakovano, vas pa najmanj mesec dni spremlja vztrajna skrb, da bo prišel naslednji, ali pa zaradi tega opazno spremenite svoje vedenje. Ni nujno, da vsak, ki je kdaj doživel panični napad, razvije tudi panično motnjo.
Se sprašujete, po čem prepoznate razliko med enkratnim napadom in motnjo? Vas zanima, kaj sploh povzroči, da telo tako vztrajno pričakuje nevarnost? V tem članku razložim, kdaj govorimo o panični motnji, kaj jo povzroča, kako je povezana z agorafobijo in kdaj je čas za pogovor s strokovnjakom. Na koncu povem tudi, kako sama pristopam k delu z ljudmi, ki jih je strah lastnega telesa.
Kaj je panična motnja?
Panična motnja spada med anksiozne (tesnobne) motnje in pomeni, da oseba doživlja ponavljajoče se, nepričakovane panične napade. Po opredelitvi ameriškega Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (NIMH) mora za diagnozo miniti vsaj mesec dni, v katerem oseba nenehno skrbi, da bo prišel nov napad, se boji njegovih posledic ali zaradi tega opazno spremeni svoje vedenje, na primer se začne izogibati krajem, kjer se je napad zgodil. NHS panično motnjo opredeli podobno: kot stanje, pri katerem imate redne in nepričakovane panične napade, ki jim sledi vsaj mesec dni trajajoča stalna skrb pred novimi napadi. Posamezen panični napad torej še ni panična motnja. Motnja je vzorec, ki se skozi ponavljanje napadov in strah pred njihovo ponovitvijo počasi vtisne v vsakdan, v odločitve, kam greste, in v to, koliko si upate živeti po svoje. Koliko napadov je dovolj za diagnozo, ne določa preprost seštevek, temveč zdravnik na podlagi celotnega pogovora z vami.
V svoji praksi opažam, da ljudje k meni redko pridejo zaradi enega samega napada. Pogosteje pridejo, ker je strah pred naslednjim napadom začel krojiti njihov teden: kam gredo, s kom in po kateri poti.
Katere oblike anksioznih motenj še poznamo, sem na splošno opisala v članku Kaj je anksiozna motnja, o razliki med posameznim valom tesnobe in paničnim napadom pa v članku Napad tesnobe ali panični napad.
Kako se panična motnja razlikuje od enkratnega paničnega napada?
Panična motnja se od enkratnega paničnega napada razlikuje po ponavljanju in po tem, kaj se dogaja med napadi. En sam napad je akutna, kratka izkušnja, ki lahko mine in se ne ponovi. Pri panični motnji pa se napadi vračajo, med njimi pa vztraja skrb, kdaj bo prišel naslednji.
Kaj se med samim napadom dogaja v telesu in po katerih znakih ga prepoznate, sem podrobno opisala v članku Kaj je panični napad. Tu se osredotočam na to, kaj se zgodi, ko napadi postanejo vzorec, ki oblikuje vaš vsakdan.
| En panični napad | Panična motnja | |
|---|---|---|
| Ponovitev | lahko ostane osamljen dogodek | napadi se ponavljajo nepričakovano |
| Skrb med napadi | ni nujno prisotna | vztraja vsaj mesec dni |
| Vedenje | se navadno bistveno ne spremeni | pogosto se pojavi izogibanje krajem ali situacijam |
| Diagnoza | po enem napadu je zdravnik ne postavi | postavi jo zdravnik na podlagi vzorca |
Kdaj lahko zdravnik postavi diagnozo panične motnje?
Zdravnik lahko diagnozo panične motnje postavi, ko ste imeli več nepričakovanih paničnih napadov in vas vsaj mesec dni spremlja stalna skrb pred novim napadom ali ste zaradi tega spremenili vedenje. Kako pogosti morajo biti napadi, ni togo določeno.
NHS navaja, da nekateri doživijo napad enkrat ali dvakrat na mesec, drugi pa večkrat tedensko, pri čemer večina napadov traja od 5 do 20 minut. NIMH dodaja, da se lahko napadi pojavljajo od nekajkrat na leto do večkrat na dan. Pogosti, torej učestali napadi panike, sami po sebi še ne povedo veliko. Bolj pove to, kaj se dogaja med njimi: ali lahko živite naprej približno tako kot prej, ali pa vsak dan v mislih načrtujete okoli strahu pred naslednjim napadom.
Kako pogosta je panična motnja?
Panična motnja ni redkost. Po podatkih ameriškega NIMH jo v življenju doživi približno 4,7 odstotka odraslih, v zadnjem letu pa jo ima okoli 2,7 odstotka. Ženske jo imajo pogosteje kot moški.
NIMH podatke povzema po ameriški nacionalni raziskavi iz let 2001–2003. Po istih podatkih NIMH je imelo v zadnjem letu panično motnjo 3,8 odstotka žensk in 1,6 odstotka moških. Slovenskih podatkov o razširjenosti panične motnje nisem našla, zato navajam ameriške. Številke so pomembne predvsem zaradi enega sporočila: s tem, kar doživljate, niste sami.
Kaj povzroča panično motnjo?
Panična motnja nima enega samega znanega vzroka. NIMH navaja, da se včasih pojavlja v družinah, da imajo vlogo določeni procesi v možganih, poleg tega pa raziskovalci preučujejo tudi vpliv stresa in okolja. Nihče ne ve natančno, zakaj jo razvije en družinski član, drug pa ne.
NHS jo povezuje s prepletom več dejavnikov: travmatično ali zelo stresno življenjsko izkušnjo, kot je smrt bližnjega, panično motnjo pri bližnjem sorodniku in neravnovesjem prenašalcev živčnih signalov v možganih. Po mojih izkušnjah ima pomembno vlogo tudi to, kaj se je v življenju nabralo, preden je prišel prvi napad. Sama temu pravim, da je »panični napad pravzaprav silovito sproščanje čustvene napetosti, ki se je nabrala v nas tekom daljšega obdobja«. V svoji praksi pogosto opažam, da ljudje s panično motnjo dolgo časa niso imeli prostora, da bi svoja čustva pokazali, dokler jih telo ni prisililo, da jih je slišalo. Kako se ta napetost v trenutku napada sprosti, sem opisala v članku Kaj je panični napad.
Kaj je agorafobija in kako je povezana s panično motnjo?
Agorafobija je po opisu NIMH izrazit strah pred kraji ali situacijami, iz katerih bi bilo težko pobegniti ali kjer pomoč morda ne bi bila na voljo, če bi doživeli panični napad ali podobne občutke. NHS navaja, da se agorafobija lahko razvije kot zaplet panične motnje.
Potem ko se napad zgodi na določenem mestu, na primer v trgovini ali na avtobusu, se začnete bati, da bi se tam zgodil spet, in se temu mestu izogibati. Sčasoma se lahko izogibanje razširi na podobne kraje. NHS dodaja, da se agorafobija občasno razvije tudi brez paničnih napadov v ozadju, na primer iz strahu pred nasiljem, okužbo ali osramotitvijo pred drugimi. Ni torej nujno, da imata agorafobija in panična motnja skupen izvor, lahko pa sta prepleteni.
Kako se agorafobija kaže v vsakdanjem življenju?
Agorafobija se kaže kot izogibanje gneči, javnemu prevozu, vrstam in oddaljevanju od doma. Nekateri se v te situacije prisilijo, a jih ob tem spremlja močan strah, drugi pa raje ostanejo doma.
NHS opisuje, da so telesni znaki podobni tistim med paničnim napadom:
- pospešeno bitje srca,
- hitro dihanje,
- občutek vročine in potenje,
- slabost,
- bolečina v prsih,
- omotica in tresenje.
Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.
Ob bolečini v prsih ali nenadni izraziti težki sapi vedno takoj pokličite 112. Poleg telesnih znakov NHS opisuje tudi miselne: strah, da bi vas panika osramotila pred drugimi, ali strah, da sami ne bi mogli poskrbeti zase. Resnost se od človeka do človeka zelo razlikuje: nekateri le stežka obiščejo velik nakupovalni center, drugi le stežka zapustijo dom.
Izogibanje ni znak šibkosti. Po mojih izkušnjah je poskus telesa, da vas zaščiti, samo da vam pri tem jemlje vedno več prostora. Zato pri delu ne gledam le kraja, ki se ga bojite, ampak tudi občutek, ki ga ta kraj v vas prebudi.
Kaj se zgodi, če panično motnjo dolgo prezrete?
Če panično motnjo dolgo prezrete, se lahko stopnjuje. NHS opozarja, da lahko brez zdravniške pomoči postane zelo težko obvladljiva in da se poveča tveganje za agorafobijo in druge fobije. Zato svetuje, da pomoč poiščete čim prej.
V praksi to pogosto vidim kot vsakdan, ki se počasi oži. Danes se izognete enemu kraju, čez čas več krajem. Strah pred novim napadom lahko postane bolj izčrpavajoč kot napadi sami. Kako se ta krog strahu pred strahom razvije in kaj ga vzdržuje, sem podrobneje opisala v članku Strah pred paničnim napadom.
Vsak majhen korak nazaj v življenje, ki ga naredite s podporo, je za telo nova izkušnja varnosti. Zato se je vredno oglasiti zgodaj, ne šele takrat, ko je krog že zelo ozek.
Bi se radi pogovorili o tem, kar doživljate? Prijavite se na brezplačen, neobvezujoč uvodni pogovor.
Kako poteka zdravljenje panične motnje?
Zdravljenje panične motnje vodi zdravnik, ki najprej preveri telesne vzroke in oceni, za kaj gre. NHS kot glavni obliki zdravljenja navaja pogovorne terapije, ki temeljijo na kognitivno-vedenjski terapiji, in zdravila. Terapevt pri tem z vami pogleda, kako se odzivate med napadom in kaj ob tem mislite, ter vas uči, kako med napadom ostati bolj miren.
Tovrstno terapijo izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki. Ali je smiselno tudi zdravljenje z zdravili, presodi zdravnik. O jemanju zdravil se vedno posvetujte s svojim zdravnikom. Zdravil ne spreminjajte brez posveta z zdravnikom. EFT oziroma tapkanje, ki ga uporabljam sama, je komplementarna metoda samopomoči. Zdravniške obravnave ne nadomešča, lahko pa jo dopolnjuje.
Kaj lahko ob panični motnji storite sami?
Sami lahko poskrbite za osnove, ki telo razbremenijo: dovolj spanca, redno gibanje, zdrava prehrana ter manj kofeina in alkohola. NIMH poudarja, da zdrav življenjski slog pomaga, ne more pa nadomestiti zdravljenja. Poleg tega si vnaprej pripravite korake za trenutek, ko čutite, da se napad začenja.
Kako v samem trenutku napada uporabite dihanje, tapkanje in prizemljitev, sem korak za korakom opisala v članku Kako ustaviti panični napad. Če vas bolj kot sam napad muči strah pred naslednjim, si preberite tudi članek Strah pred paničnim napadom, kjer opišem, kako se lahko postopoma vrnete v situacije, ki se jim zdaj izogibate.
Kako sama pristopam k panični motnji?
Pri svojem delu ne gledam le napadov, ampak vlakec, ki jih je pripeljal: dogodke, ki so telo dolgo obremenjevali, napade same in strah pred njimi. Vsak del vlakca po svoje vpliva na to, kako se počutite danes.
To podobo vlakca z vagončki sem podrobneje razložila v članku o strahu pred paničnim napadom. Spomin ostane, saj ne moremo spremeniti tega, kar ste doživeli. Pri delu se posvetimo občutkom, ki so se nanj vezali, in prepričanjem, ki so se ob tem zapisala, na primer »Ni varno, da se sprostim.« ali »Moram biti vedno na preži.« Namesto njih počasi raste nov občutek: »Izberem, da sem varna.«
Če iščete vodeno podporo na tej poti, sem zanjo oblikovala program Notranji mir.
Program Notranji mir traja 90 dni. Izkušnje posameznikov se razlikujejo.
Kje najdete podporo, ko vas skrbi panična motnja?
Prvi naslov je izbrani osebni zdravnik, ki oceni vaše stanje in vas po potrebi napoti naprej. Veliko pomeni tudi podpora bližnjih. NIMH svetuje, da se o tem, kako se počutite, iskreno pogovorite z nekom, ki mu zaupate.
Marsikdo najprej išče izkušnje drugih na forumih. To je razumljivo, saj vidite, da z napadi niste sami. Forum je lahko tolažba, ne more pa oceniti, kaj se dogaja prav pri vas.
Če si želite zaupen pogovor z mano, se lahko prijavite na brezplačen uvodni pogovor. V njem ni obsojanja, samo prostor, da poveste, kaj doživljate.
Panično motnjo je s strokovno pomočjo mogoče uspešno obvladovati. Verjamem v vas. Močnejši ste, kot si mislite. Tudi vi zmorete.
