Kaj je anksiozna motnja in kako se kaže huda anksioznost?

Anksiozna motnja je stanje, pri katerem se tesnoba, strah ali skrb pojavljajo pogosto, trajajo dlje časa in pomembno ovirajo vsakdan, v nasprotju z običajno anksioznostjo, ki mine, ko mine razlog zanjo.

Se vam zdi, da je vaša skrb že zdavnaj prerasla velikost dogodka, ki jo je sprožil? Vas zanima, ali gre pri vas še za običajen nemir ali že za nekaj več? Razložila bom, kaj anksiozna motnja pomeni, katere oblike poznamo, kako prepoznate izrazitejšo obliko, ki ji ljudje rečejo huda anksioznost, in kaj lahko naredite, sami in s pomočjo. Zdravnica nisem. Sem EFT terapevtka in v 15 letih sem sodelovala z več kot 4.200 ljudmi. Mnogi med njimi so k meni prišli prav s to besedo: anksiozna motnja.

Kaj je anksiozna motnja?

Anksiozna motnja je skupno ime za duševna stanja, pri katerih se tesnoba, strah ali pretirana skrb pojavljajo pogosto, trajajo dlje časa in pomembno vplivajo na vsakdanje življenje. NIJZ o njej govori, kadar tesnoba traja več kot dva tedna, se kaže v več simptomih hkrati, je človek sam ne zmore obvladovati in ga pomembno ovira v vsakodnevnem delovanju. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so anksiozne motnje najpogostejše duševne motnje na svetu. Leta 2023 je imelo katero od njih približno 470 milijonov ljudi, po ocenah pa ima anksiozno motnjo okoli 5,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Pod tem skupnim imenom se skriva več oblik, od razpršene, stalne skrbi do nenadnih napadov panike ali močnega strahu pred ljudmi. Po mojih izkušnjah jim je skupno eno: telo predolgo ostaja v stanju pripravljenosti. Diagnozo lahko postavi le zdravnik ali drug usposobljen strokovnjak, nikoli spletni članek ali vprašalnik za samorefleksijo.

Po mojih izkušnjah ljudje besedo »motnja« najprej slišijo kot obsodbo, kot oznako, ki pove, kdo so. A diagnoza opisuje stanje, ne človeka. Sama za njo vedno slišim tudi klic telesa po pomoči: znak, da je bilo nakopičenega stresa in težkih čustev preprosto preveč. Kaj je anksioznost sama po sebi in kdaj preraste v motnjo, sem širše opisala v članku kaj je anksioznost.

Katere vrste anksioznih motenj poznamo?

Svetovna zdravstvena organizacija med anksiozne motnje uvršča predvsem generalizirano anksiozno motnjo, panično motnjo, socialno anksiozno motnjo, specifične fobije in agorafobijo. Vsaka ima svoj poudarek. Po mojih izkušnjah je v ozadju pogosto podoben vzorec: telo in um, ki sta se naučila biti ves čas v pripravljenosti.

Vrsta	Kaj je v ospredju
Generalizirana anksiozna motnja (GAM)	Skrb, ki se seli z ene teme na drugo (zdravje, denar, družina) in skoraj ne preneha
Panična motnja	Ponavljajoči se, nenadni napadi hudega strahu z izrazitimi telesnimi znaki in strah pred novimi napadi
Socialna anksiozna motnja (socialna fobija)	Močan strah pred situacijami, v katerih bi se lahko počutili osramočeni ali zavrnjeni
Specifične fobije	Izrazit strah pred določenim predmetom ali situacijo, na primer višino ali letenjem
Agorafobija	Strah pred situacijami, v katerih bi se lahko počutili ujeti ali nemočni, in izogibanje njim

Britanska zdravstvena služba NHS med fobijami loči tiste, ki se sprožijo le ob stiku z določenim predmetom ali situacijo, na primer z živaljo ali višino, od tistih, ki lahko bolj vplivajo na življenje, kot sta agorafobija in socialna anksioznost. NIJZ v isto skupino uvršča tudi posttravmatsko stresno motnjo in obsesivno-kompulzivno motnjo, Svetovna zdravstvena organizacija pa ju med anksioznimi motnjami ne navaja.

Generalizirano anksiozno motnjo sem podrobneje opisala v članku kaj je generalizirana anksiozna motnja in kako se kaže, o panični motnji in agorafobiji pišem v članku kaj je panična motnja in kdaj poiskati pomoč, strah pred ljudmi pa opisujem v članku kaj je socialna anksioznost in kako se kaže med ljudmi. Tu se ne bom ponavljala, ampak se bom posvetila vprašanju, ki mi ga ljudje postavljajo najpogosteje: kdaj anksioznost postane tako izrazita, da ji rečemo huda.

Kako se kaže huda anksioznost?

Huda anksioznost ni ločena diagnoza, ampak izraz za izrazitejšo, bolj vztrajno obliko tesnobe, ki opazno omejuje vsakdan. Kaže se v telesu, čustvih in vedenju hkrati, pogosto tako močno, da človek začne krčiti svoje življenje in se izogiba krajem, ljudem in situacijam, ki bi jo lahko sprožile.

Ljudje, ki pridejo k meni z besedami »moja anksioznost je huda«, pogosto opišejo splet naslednjih znakov:

• močan, skoraj neprekinjen strah ali napetost,
• pospešeno bitje srca, potenje, tresenje,
• občutek, da ne morete jasno razmišljati ali se zbrati,
• oteženo ali pospešeno dihanje,
• napadi panike ali strah pred njimi,
• izogibanje trgovinam, prevozu ali družbi,
• izčrpanost, ki ostane tudi po spanju.

Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.

Ta seznam ni diagnostično orodje. Nekateri od teh znakov imajo lahko tudi telesni vzrok, zato jih vedno najprej pregleda zdravnik. Ob nenadni ali hudi bolečini v prsih ali težki sapi takoj pokličite 112.

Mnogi ljudje s hudo anksioznostjo opisujejo občutek, da so ujeti v lastne strahove. Svet se skrči na nekaj varnih poti, vsak nov dan pa se začne z vprašanjem, ali ga bodo zmogli. Ta občutek je resničen in ga je vredno vzeti resno, ne pa ga odriniti z »saj ni tako hudo«.

Od kod pride anksiozna motnja?

Natančen vzrok anksioznih motenj ni znan in redko gre za en sam dogodek. MedlinePlus, zdravstveni portal ameriške Nacionalne medicinske knjižnice, navaja, da lahko vlogo igrajo dednost, stres in okolje, med splošnimi dejavniki tveganja pa našteva nekatere osebnostne lastnosti, na primer zadržanost v novih situacijah, travmatične dogodke v otroštvu ali odraslosti, duševne motnje v družini in nekatera telesna stanja.

WHO dodaja, da so anksiozne motnje pogostejše pri ženskah kot pri moških in da se simptomi pogosto začnejo že v otroštvu ali mladostništvu ter nadaljujejo v odraslost.

Sama v ozadju skoraj vedno najdem nakopičen stres. »Ni vedno ena sama velika stvar tista, ki nas izčrpa. Pogosto gre za leta majhnih in velikih obremenitev.« Selitev, bolezen v družini, razpad odnosa, dolga leta skrbi za druge. Vse to »damo skozi« in gremo naprej, dokler telo ne spregovori. Pod današnjo skrbjo pogosto najdem stara prepričanja, kot sta »Moram biti močan (močna)« in »Ni varno, da se sprostim«. Nekoč so nas varovala. Danes pa ohranjajo telo v pripravljenosti, ki je ne zmore več odložiti.

Ali obstaja zanesljiv test, ki potrdi anksiozno motnjo?

Ne. Spletni vprašalniki so lahko koristni za samorefleksijo, niso pa diagnostično orodje in ne morejo postaviti diagnoze. Lahko vam pokažejo, da je smiselno o tem, kar doživljate, spregovoriti z zdravnikom, ne morejo pa povedati, za katero anksiozno motnjo natančno gre.

Kako poteka prava ocena, opisuje MedlinePlus: zdravnik vas vpraša o simptomih in zdravstveni zgodovini ter po potrebi opravi pregled in laboratorijske preiskave, da izključi drug zdravstveni vzrok. Če ga ne najde, sledi psihološka ocena, ki jo opravi sam ali vas napoti k strokovnjaku za duševno zdravje.

Marsikdo pred prvim pogovorom z mano reši vprašalnik na spletu in mi prinese rezultat, prepričan, da že pozna odgovor. Razumem, od kod potreba po jasnosti. A vprašalnik ne pozna vaše zgodovine, vaših odnosov ali tega, kako dolgo že nosite ta nemir. To lahko sliši le človek, ne obrazec.

Podobno previdno berite forume in izkušnje drugih na spletu. Tudi NHS svetuje previdnost pri iskanju informacij na spletu. Tuje zgodbe marsikoga pomirijo, ker v njih prvič najde besede za svoje občutke, lahko pa skrb tudi povečajo, če svoje stanje kar naprej primerja z najhujšimi opisi. Izkušnje so individualne in vaša pot ne bo enaka nobeni, ki ste jo prebrali.

Kako poteka zdravljenje anksiozne motnje?

Za zdravljenje anksiozne motnje je pristojen zdravnik ali drug strokovnjak za duševno zdravje, ki najprej oceni, za katero obliko gre in kako izrazita je. Po navedbah WHO so temelj psihološke oblike obravnave, med katerimi imajo največ dokazov tiste, ki temeljijo na načelih kognitivno-vedenjske terapije, po presoji zdravnika pa tudi zdravila.

NHS pri fobijah med možnostmi navaja pogovorne terapije. WHO dodaja, da lahko simptome blažijo tudi veščine obvladovanja stresa, kot sta sproščanje in čuječnost. O jemanju zdravil se vedno posvetujte s svojim zdravnikom in jih ne spreminjajte na svojo roko.

Koliko časa bo obravnava trajala, je pri vsakem človeku drugače. Nihče vam tega ne more obljubiti vnaprej, tudi jaz ne.

Kaj lahko naredite sami, ko simptomi postanejo hudi?

Tudi kadar je nemira veliko, lahko sami naredite nekaj korakov, ki podpirajo obravnavo in telesu sporočajo, da je v tem trenutku varno. Pomagajo drobni, ponovljivi koraki in postopno soočanje s tem, čemur se izogibate, ne pa umik pred vsem.

• Poiščite en pogovor. NHS svetuje, da o svojem strahu spregovorite z nekom, ki mu zaupate. Izgovorjena skrb je pogosto lažja od tiste, ki jo nosite sami.
• Umirite dih. NHS med koraki samopomoči navaja dihalne vaje za sprostitev. Počasen, podaljšan izdih je dober začetek.
• Pazite na kofein in alkohol. NHS opozarja, da lahko kofein, zlasti popoldne, vpliva na spanec in okrepi tesnobo, WHO pa, da jo lahko poslabša tudi alkohol.
• Poiščite ljudi s podobno izkušnjo. NHS omenja skupine za samopomoč, v živo ali na spletu.
• Ne umaknite se vsemu naenkrat. Izberite en majhen korak nazaj v situacijo, ki se ji izogibate.

Ti koraki pomagajo v trenutku. Za tisto, kar se je nabiralo leta, pa po mojih izkušnjah potrebujete več časa in spremljanje nekoga, ki vas zna voditi. Če se simptomi stopnjujejo, se vedno najprej oglasite pri zdravniku.

Kako pri anksiozni motnji delam sama, s tapkanjem?

EFT oziroma tapkanje je komplementarna metoda samopomoči: medtem ko z blazinicami prstov rahlo trkate po točkah na glavi, obrazu in zgornjem delu telesa, z besedami poimenujete, kar čutite. Zdravniške obravnave ne nadomešča, lahko pa poteka ob njej.

Začnete na karate točki, na zunanjem robu dlani, kjer trikrat izgovorite: »Kljub temu da čutim to anksioznost, se imam rad (rada) in se sprejemam.« V prvem krogu tapkanja po točkah samo poimenujete občutek, na primer »Ta nemir«. V drugem izmenjujete možnost in dvom: »Kaj, če se pomirim? – Ne, ne morem.« V tretjem pa se odločite, kam želite: »Izberem, da se pomirim.«

Ko delam z ljudmi, grem korak globlje in iščem, od kod nemir izvira. Pomaga mi vprašanje: »Koliko je star otrok v meni, ki se je počutil točno tako, kot se sedaj počutim jaz?« Pri anksiozni motnji odgovor redko leži v tem tednu.

Raziskav o tapkanju je še malo. V sistematičnem pregledu z metaanalizo iz leta 2016 so zbrali 14 randomiziranih raziskav s skupno 658 udeleženci; pri tistih, ki so uporabljali EFT, so se ocene anksioznosti znižale. Pregled pa tudi jasno opozarja, da podatkov za primerjavo z uveljavljenimi pristopi še ni dovolj in da bodo potrebne nove raziskave. Zato tapkanja ne predstavljam kot preverjene poti za vsakogar, ampak kot podporo, ki jo lahko preizkusite.

Kadar je nemira preveč za samostojno delo, ga lahko raziskujeva skupaj v programu Notranji mir. Korak za korakom se posvetiva starim izkušnjam in prepričanjem, iz katerih nemir raste, vi pa pri tem dobite orodja, ki jih lahko uporabljate tudi sami. Program ne nadomešča zdravniške obravnave.

Program Notranji mir traja 90 dni. Izkušnje posameznikov se razlikujejo.

Kako lahko podprete bližnjega z anksiozno motnjo?

Bližnjemu z anksiozno motnjo največ pomagate, če ga poslušate brez sojenja, mu ponudite konkretno pomoč pri vsakdanjih opravilih in ga spodbujate, naj poišče strokovno pomoč, ne da bi ga v to silili. Veliko mu pomeni že občutek, da ga ne obsojate.

Nekaj usmeritev, ki jih pri svojem delu srečam kot koristne:

• Poslušajte, ne popravljajte. Poslušanje brez prekinjanja pogosto pomeni več kot najboljši nasvet.
• Ne prevzemajte nadzora. Pomagajte, ne pa odločajte namesto njega; to lahko poglobi občutek nemoči.
• Ne minimalizirajte. Stavki, kot je »saj ni tako hudo«, občutek osamljenosti le še okrepijo.
• Bodite potrpežljivi. Okrevanje ni tekma in vsak korak nazaj v vsakdan šteje.

V svoji praksi opažam, koliko ljudem pomeni, ko začutijo, da jim nekdo doma verjame in jim svojega stanja ni treba ves čas dokazovati. Vaša podpora je pomembnejša, kot morda mislite. Poskrbite pa tudi zase: tudi tisti, ki podpira, potrebuje prostor za svoje občutke.

Kdaj poiskati strokovno pomoč?

Strokovno pomoč poiščite, kadar tesnoba traja več kot dva tedna, jo težko obvladujete in vas ovira pri delu, v odnosih ali doma. Prvi naslov je osebni zdravnik, ki telesne vzroke preveri in vas po potrebi napoti k ustreznemu strokovnjaku za duševno zdravje.

Poiščite pomoč tudi, kadar:

• vas skrbijo telesni simptomi, kot so razbijanje srca, vrtoglavica ali oteženo dihanje,
• se počutite ujeti v svoje strahove in ne veste, kje bi začeli,
• anksiozna motnja vpliva na spanec, hrano ali odnose,
• že jemljete zdravila in razmišljate o spremembi; o tem se vedno najprej posvetujte z zdravnikom.

Telesne simptome vedno najprej preveri zdravnik.

Ob nenadni ali hudi bolečini v prsih ali težki sapi vedno takoj pokličite 112. Po podatkih WHO obravnavo dobi le približno vsak četrti človek z anksiozno motnjo, ki bi jo potreboval. Če se odločite poiskati pomoč, ste naredili pomemben korak zase.

Če bi o svojem nemiru najprej radi le spregovorili, je tu brezplačen uvodni pogovor. Na njem skupaj pogledava, kaj nosite s seboj in kateri korak je za vas smiseln.

Anksiozna motnja lahko za nekaj časa skrči vaš svet, a ne določa, kdo ste. Niste edini, ki nosi ta nemir. Podpora obstaja in prvi korak je lahko čisto majhen: en pogovor, en zapisan stavek, en mirnejši izdih. Verjamem v vas.

Topel objem, Asja