V primeru akutne stiske pokličite:
Narcistična osebnostna motnja je duševna motnja, pri kateri se pri človeku dolgo in v različnih okoliščinah kažejo občutek večvrednosti, velika potreba po občudovanju in pomanjkanje empatije. Diagnozo lahko postavi le strokovnjak. Ta članek zato ni namenjen temu, da bi komu postavili oznako. Namenjen je vam, če ste bili ali ste še v odnosu, v katerem ste počasi izgubljali sebe.
Se vam zdi, da ste se v odnosu vedno opravičevali, tudi ko niste vedeli, zakaj? Da ste začeli dvomiti v svoj spomin, svoje občutke in svojo vrednost? Potem veste, kako izčrpavajoče je to. In vredno je vedeti, da iz tega obstaja pot.
Kaj je narcistična osebnostna motnja?
Narcistična osebnostna motnja je ena od osebnostnih motenj. Priročnik MSD jo opisuje kot vseprisoten vzorec občutka večvrednosti, potrebe po občudovanju in pomanjkanja empatije, ki se začne najpozneje v zgodnji odraslosti. Ljudje s to motnjo pogosto precenjujejo svoje sposobnosti in dosežke, druge pa podcenjujejo. Njihova samopodoba je navzven velika, v resnici pa krhka in odvisna od tega, kako jih vidijo drugi. Zato jih kritika ali neuspeh lahko močno prizadene in se odzovejo z besom, prezirom, protinapadom ali umikom. Diagnozo postavi zdravnik ali drug usposobljen strokovnjak na podlagi natančno določenih meril, nikakor pa ne na podlagi enega prepira ali enega slabega obdobja v odnosu. Beseda »narcis« se danes uporablja zelo na široko. Za vas je pomembneje od oznake nekaj drugega: kako se v odnosu počutite vi in kaj potrebujete, da se vam vrneta mir in občutek lastne vrednosti.
V svoji praksi pogosto slišim vprašanje: »Ali je on narcis?« Razumem ga. Ko nekaj boli, si želimo ime za to. A ko se pogovarjamo naprej, se pokaže, da človek v resnici sprašuje nekaj drugega: »Ali sem jaz v redu? Ali si to samo domišljam?«
Zakaj ni dobro, da diagnozo postavljamo sami?
Ker osebnostne motnje ne moremo prepoznati po članku, po nekaj prepirih ali po opisu prijateljice. Tudi strokovnjak jo postavi šele po skrbnem pregledu. Oznaka »narcis« vas lahko ujame v razmišljanje o drugem človeku, medtem ko vaša bolečina ostaja brez pozornosti.
Izraz »narcistični odnos« zato v tem članku uporabljam kot pogovorni opis odnosa, v katerem se ena oseba znova in znova postavlja nad drugo, jo zmanjšuje in pričakuje, da se bo vse vrtelo okoli nje. Ni diagnoza. Je opis tega, kar se dogaja med dvema človekoma.
Za vaše okrevanje ni treba dokazati, kaj je narobe z drugim. Dovolj je, da si priznate: »Ob tem človeku se ne počutim dobro.« To je že povsem veljaven razlog, da poskrbite zase.
Kako prepoznati, da vas odnos rani?
Odnos vas rani, kadar se v njem stalno počutite manjvredni, krivi ali utišani. Pomembneje od tega, kakšna je druga oseba, je vzorec vedenja: poniževanje, prelaganje krivde na vas, nadzor in odrivanje od ljudi, ki so vam blizu. Takšno vedenje policija uvršča med oblike psihičnega nasilja.
Policija med primeri psihičnega nasilja našteva med drugim:
- kričanje, zmerjanje, poniževanje in grožnje
- prelaganje odgovornosti za nasilje na žrtev
- prepovedovanje ali omejevanje stikov z družino in prijatelji
- pretirano ljubosumje
- preverjanje telefona, sporočil in družbenih omrežij
Ljudje, ki pridejo k meni po takšnem odnosu, pogosto opisujejo tudi nihanje med toplino in hladnostjo. Nekaj dni so bili občudovani in ljubljeni, potem pa kaznovani z molkom, posmehom ali prezirom, ne da bi vedeli, kaj so storili narobe. Prav to nihanje je tisto, kar človeka najbolj zmede. Ko pride lep dan, upamo, da je hudo minilo.
Kaj se dogaja v vas, ko dolgo živite v takem odnosu?
Počasi začnete dvomiti vase. Misli se vrtijo okoli vprašanja, kaj ste spet naredili narobe, telo je stalno napeto, spanec je plitek. Mnogi se umaknejo od prijateljev, ker jim je nerodno ali ker nimajo več moči za razlage. To niso vaše napake. To so posledice dolgotrajnega pritiska.
V glavi se začnejo oglašati stavki, ki jih prej morda ni bilo:
- »Mogoče pa res pretiravam.«
- »Sem jaz kriva za vse?«
- »Nisem dovolj dobra.«
- »Moram se bolj potruditi, pa bo spet dobro.«
NIJZ v okviru programa MIRA opozarja, da ljudje, ki doživljajo nasilje v družini, o njem redko govorijo, ker čutijo strah, sram, krivdo ali nemoč. Zato veliko ljudi dolgo ostaja samih s tem, kar doživlja.
Za ta občutek imam rada prispodobo o slončku. Ko je slonček majhen, mu na nogo pritrdijo verigo. Poskuša se iztrgati, a ne gre, in se nauči, da ne more. Ko odraste, bi verigo pretrgal brez truda, pa tega ne poskusi več. »Naučili smo se nemoči. Ta nemoč, ki jo čutimo, je naučena, to ni naše bistvo.«
Zakaj je tako težko oditi ali postaviti mejo?
Ker v odnosu niso samo težki dnevi. So tudi lepi trenutki, spomini, skupno življenje in upanje, da se bo spremenilo. Pogosto pa v nas deluje še starejši vzorec: če smo se kot otroci naučili, da je varno samo ubogati in ustreči, nam »ne« še danes zveni nevarno.
NIJZ piše, da oseba, ki doživlja nasilje, povzročitelja pogosto ščiti in zagovarja, ter poudarja, da za nasilje ni opravičila in da se nasilno vedenje pojavi ne glede na to, kako se vede žrtev. Ne gre za to, da bi bili premalo prilagodljivi. Težava je v vedenju, ki vas rani.
Tudi sama vem, od kod pride ta tišina. Odrasla sem ob mami, pri kateri se je vse moralo vrteti okoli nje in ki me je pogosto zmanjševala, ter ob očetu, ki se je čustveno umaknil in se zame ni postavil. Dolgo sem potrebovala, da sem se naučila tistega, česar me doma ni nihče naučil: da ljubiti sebe pomeni tudi znati reči ne.
V ozadju takšnih odnosov pri ljudeh pogosto najdem prepričanja, ki so se zapisala zgodaj: »Moram vsem ustreči.«, »Moje potrebe niso pomembne.«, »Ne smem razočarati drugih.« Dokler tečejo v podzavesti, vsak »ne« sproži krivdo, in človek ga hitro prekliče.
Kdaj gre za nasilje in kam se obrniti?
Psihično nasilje je nasilje, tudi če ni modric. NIJZ piše, da je v družinah psihično nasilje pogostejše od telesnega in da ga laže spregledamo. Če se bojite za svojo varnost ali varnost otrok, poiščite pomoč takoj. Nasilje ni nikoli sprejemljivo in nikoli ni vaša krivda.
Kam se lahko obrnete:
| Kdaj | Kam |
|---|---|
| Neposredna nevarnost | 112 ali policija na 113 |
| Nasilje v družini ali partnerskem odnosu | Društvo SOS telefon, 080 11 55, brezplačno, 24 ur na dan |
| Prijava nasilja in pomoč pri postopkih | policija, center za socialno delo, zdravnik |
| Stiska, ki vas preplavlja | številke za pomoč v stiski na vrhu in na dnu članka |
SOS telefon je namenjen ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje v družini ali v partnerskem odnosu. Klic je brezplačen in zaupen. Nasilje lahko doživljajo tudi moški, zato so policija, center za socialno delo in zdravnik na voljo vsakomur. Policija svetuje, da nasilje v družini prijavite na 113, NIJZ pa kot naslove za prijavo navaja policijo, center za socialno delo in zdravniško osebje.
Moje delo ne nadomešča teh služb. Kadar ste v nevarnosti, sta na prvem mestu varnost in pomoč pristojnih ustanov. Notranje delo pride na vrsto, ko ste na varnem.
Kako postaviti mejo, ko se je bojite?
Meja ni prepričevanje drugega, da ima narobe. Je vaša odločitev, kaj boste dopustili in kaj ne. Začne se pri majhnih stavkih, ki govorijo o vas, ne o drugem: »Ne počutim se dobro.«, »Tega ne želim.«, »O tem se ne bom pogovarjala, ko kričiš.«
Moj najljubši stavek za to je preprost: »Ne počutim se dobro.« Kot pravim ljudem: »In to je tako močan argument, tega vam nihče ne more povoziti.« Ni vam treba dokazovati, razlagati ali zmagati v prepiru. Vaš občutek je dovolj.
Pri osebi, ki vaše meje redno prestopa, je meja pogosto tudi manj stika. Krajši pogovori, pogovori le o nujnih stvareh, več pisnih dogovorov. Kadar stik ni potreben, se lahko odločite, da ga ne boste imeli. Ob vsakem koraku najprej presodite, ali je varen za vas.
Prvič ne bo šlo mirno. Glas bo morda tresel, krivda bo glasna. To je normalno. Meja je mišica, ki se krepi z uporabo.
Kako si opomoči po narcističnem odnosu?
Okrevanje se začne takrat, ko si dovolite verjeti svoji izkušnji. Nato potrebujete varnost, ljudi, ki vas podpirajo, in čas, da se telo umiri. Šele potem pride na vrsto globlje delo: s starimi prepričanji, ki so vas v takem odnosu držala, in z bolečino, ki se je ob tem nabrala.
Nekaj korakov, ki jih predlagam ljudem:
- Zapišite, kar se je zgodilo. Kratko, z datumi in dejstvi. Ko vas zgrabi dvom, lahko preberete, kaj ste res doživeli.
- Vrnite se k ljudem. Pokličite prijateljico, s katero se dolgo niste slišali. Osamljenost hrani dvom, bližina ga mehča.
- Pomirite telo. Sprehod, dih, topla kopel. Telo, ki je bilo dolgo na preži, potrebuje drobne dokaze, da je zdaj na varnem.
- Poiščite korenino. Vprašajte se: »Kdaj sem se kot otrok že počutila tako majhno in nemočno kot danes?«
- Bodite nežni do sebe. Niste bili neumni ali šibki. Ljubili ste, upali in se trudili.
Pri tem si lahko pomagate s tapkanjem (EFT), komplementarno metodo samopomoči. Med tapkanjem po robu dlani trikrat izgovorite: »Kljub temu da čutim, da nisem dovolj dober (dobra), se imam rad (rada) in se sprejemam.« Nato tapkate po točkah in poimenujete občutek, na koncu pa izberete nov stavek: »Izberem, da sem vredna.« ali »V meni je velika moč.«
Kako si povrniti občutek lastne vrednosti?
Lastna vrednost se ne vrne s tem, da vam jo kdo prizna. Vrne se, ko prepoznate, da stavki, ki ste jih poslušali, niso resnica o vas. »Nisem dovolj dobra.« ni dejstvo. Je prepričanje, ki ga je odnos okrepil, pogosto pa je bilo zapisano že veliko prej.
Rada uporabim prispodobo dveh žogic. Žogica iz plastelina ob padcu obleži na tleh, gumijasta se odbije nazaj. Po dolgem pritisku se marsikdo počuti kot plastelin: vsaka pripomba v njem pusti vdolbino. Delo na sebi ne pomeni, da vas nič več ne bo prizadelo. Pomeni, da se postopoma spet učite odbiti nazaj k sebi. Kako se samozavest krepi od znotraj, sem opisala v članku o tem, od kod prihaja pomanjkanje samozavesti in kako jo okrepiti.
Pri tem mi je ljuba preprosta vaja iz moje meditacije za ljubezen do sebe. Roko položite na srce in počasi ponavljate: »Rada se imam in to je dovolj.« Sprva morda ne boste verjeli. Ponavljanje je tu del vaje.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Pomoč poiščite, kadar se po odnosu ne morete umiriti, kadar vas budijo more ali vsiljivi spomini, kadar se izogibate krajem in ljudem ali kadar vas stiska ovira pri vsakdanjih opravilih. Prvi naslov je lahko vaš osebni zdravnik. Ob mislih, da ne bi več živeli, takoj pokličite številke za pomoč v stiski.
Po dolgotrajnem pritisku se lahko razvije stalen nemir. Če se v vas prepoznate, preberite tudi, kaj je anksioznost in kako se kaže. Kadar so spomini tako živi, da jih podoživljate, kot bi se dogajali zdaj, si oglejte članek o tem, kaj je posttravmatska stresna motnja.
Če bi radi o svoji izkušnji spregovorili z mano, se lahko prijavite na brezplačen uvodni pogovor. Kdor si želi daljšo, vodeno podporo pri krepitvi notranje moči po težkih odnosih, lahko spozna program Notranji mir.
Program Notranji mir traja 90 dni. Izkušnje posameznikov se razlikujejo.
Ali se lahko po takšnem odnosu spet počutite svobodni?
Sprememba je mogoča, čeprav ne čez noč. Ljudje, s katerimi sodelujem po takšnih odnosih, pogosto opisujejo, da se jim postopoma vrača tisto, kar se je zdelo izgubljeno: zaupanje v lastne občutke, veselje do drobnih stvari, pogum za »ne« in za »ja«. Izkušnje so individualne.
Verigo, ki ste jo nosili, ste dobili, ko niste mogli drugače. Danes niste več majhni. Moč, da poskrbite zase, je bila ves čas v vas, le zakrita je bila.
Ne, niste edini. Vaša bolečina je resnična, a pot iz nje obstaja. Verjamem v vas. Močnejši ste, kot si mislite.
Topel objem, Asja
V primeru akutne stiske pokličite:
